Izkazalo se je, da je močan! O tem govori razstava z naslovom "Cartier in islamska umetnost: v iskanju modernosti", ki je bila na ogled v muzeju umetnosti Dallas.
Ne razmišljamo o tem, a res bi morali islamski okusi vplivati na sodobno nakitno umetnost v precej velikem obsegu. Najprej mi seveda pride na misel orientalizem 19. stoletja: pravijo, da so evropski umetniki in modni oblikovalci v svoji umetnosti uporabljali orientalske motive, zato so morale oblikovne prvine prodreti tudi v oblikovanje nakita.
Toda v resnici je vse še preprostejše: od 2. polovice 19. stoletja so indijski maharaje in arabski princi prihajali v Pariz kupovat nakit. S seboj so prinesli nasipe dragih kamnov, starodavni nakit iz slabo brušenih diamantov in jih predali nastopajočim »v razrez«. Tako, da tisti iz prihajajočega materiala ustvarijo nekaj trendovskega. Po tem je bila še posebej znana prva tretjina 1. stoletja.
Logično je, da so francoski izvajalci upoštevali okuse strank. Poleg tega so islamski geometrijski okraski tako dobri za sestavljanje kompozicij iz poliedrov. In dobi Art Deco je bilo to všeč. Blagovna znamka Cartier, ki praznuje 175. obletnico, je bila med vodilnimi v tem poslu.
Nova v Dallasu, posvečena tej temi, predstavlja približno 400 kosov nakita. Ustvaril ga je Ameriški muzej v sodelovanju z znamko, Muzejem dekorativne umetnosti v Parizu in Louvrom. Sama zasnova razstave je osupljiva.
Predstava se začne z zgodbo o Parizu v začetku 20. stoletja, svetovni prestolnici stila, kjer je kolonializem sprožil norijo za umetnostjo in dizajnom iz Perzije, Arabije, Indije, Severne Afrike in drugod, piše Texasmonthly.
»Popolno izvedeni, jasni geometrijski vzorci so eden od zaščitnih znakov, ne pa celotne slike,« pravi Sarah Schleining, višja kustosinja za umetnost in obrt ter oblikovanje pri DMA in sokustosinja te razstave. »Lahko vzamete kateri koli orientalski rokopis in vidite tkane živali, okrašene turbane, neverjeten preplet geometrijskih vzorcev. Mislim, da je bila gostota idej in nasičenost z novimi barvami tisto, kar je spodbudilo in navdušilo Evropejce.”
Ustanovitelji znamke, Louis Cartier in njegovi bratje, so v tem islamskem svetu sistematično iskali materiale, motive, barve in tehnike, ki bi jih lahko uvozili in interpretirali, da bi razširili svoj umetniški leksikon. Posledično je bilo vse to organsko vtkano v celostno podobo hiše Cartier. Na primer, dizajn nakita Tutti Frutti je bil oblikovan na podlagi krojev in nastavitev v obliki cvetov in listov, značilnih za mogulsko Indijo.
V evoluciji Cartierjevega sloga se nam pokaže prehod od neoklasicizma 19. stoletja (ponovni premislek grško-rimske antike) do secesije (preoblikovanje novih materialov v tekoče, naravne oblike). In potem preskok na eleganten in strukturiran art deco, ki je postal "pravi" Cartier.
Četrti in zadnji del razstave pokriva obdobje po letu 1933, ko je Cartier imenoval Jeanne Toussaint za direktorico oddelka za nakit. Obvladala je Cartierjev besednjak in izboljšala reference, svetle barve in drzne velikosti.
Simbol te razstave, ki se pojavlja v vseh promocijskih materialih, je ogrlica iz leta 1947 z ametisti, turkiznimi kabošoni in diamanti, vstavljenimi v listnat naprsnik. "To je pretiravanje in to je bistvo te zgodbe," pišejo novinarji.
